Za nekatere ljudi je seks lahko tudi droga. Zasvojenost s seksualnostjo še zdaleč ne pomeni veliko seksa, temveč resno in smrtno nevarno bolezen. Zasvojeni zlorabljajo spolnost za omamljanje oziroma otopitev notranje bolečine, ne pa za potešitev normalnih spolnih potreb.
Zasvojeni s seksualnostjo živijo v svojem skrivnem svetu. V drugih ljudeh vidijo le še objekt za potešitev svoje silne potrebe po omamljanju, ki se vseskozi stopnjuje. Naš sogovornik Peter Topić je bil zasvojen s seksualnostjo. Pred šestimi leti se je odločil za zdravljenje. Zdaj želi pomagati ljudem, ki imajo enake težave.
Kdaj ste se odločili, da boste poiskali pomoč?Zadnji odnos, ki sem ga imel, se je tako zapletel, da se ni dalo več zdržati. Ugotovil sem, da ne morem več živeti s partnerko in ne brez nje, nisem mogel ne ostati ne oditi. Takega odnosa, kot sva ga imela, nisem hotel sprejeti, mislil sem, da bom umrl. Dobesedno. Pomoč sem poiskal, ko sem ob branju knjige Sanje Rozman spoznal, da sem odvisen od odnosov, da ne morem prekiniti razmerja, kljub temu da je zame škodljivo in boleče. Pomoč sem poiskal zaradi odvisnosti od odnosov, seksualna zasvojenost pa je ostala skrita. Na začetku sem to slutil, po letu zdravljenja, ko sem prebral knjigo Patricka J. Carnesa Don't Call It Love, ki sem jo nato tudi prevedel, pa sem se počutil, kot bi me nekdo zabodel z nožem. Osupnil sem. To sem jaz. To je moja težava. Takrat se je začela moja pot.
Ste komu povedali za svoje težave?Nikomur. Vse do začetka zdravljenja sem prikrival svoje težave pred vsemi, tudi pred samim sabo. To je težava pri vseh zasvojenostih. Zanikanje je tako močno, da tega ne zmoreš povedati na glas, niti samemu sebi. Do konca sem opravičeval svoje vedenje. Ko sem si nehal lagati, sem se moral soočiti z vso bedo svojega življenja, z vsem, kar sem počel. Ozreti sem se moral nazaj, pogledati svoje življenje, kaj je sploh ostalo. Na koncu ostanejo le ruševine: ranjeni ljudje, prizadeti otroci, finančni dolgovi … Človek, ki je zasvojen, začne propadati na vseh področjih. Čeprav morda to na prvi pogled ni videti, začneš drseti navzdol. S tem se je treba soočiti. Okoliščine te prisilijo v to, da nekaj spremeniš, eni rečejo, da dosežeš dno. Je to nujno? Sam mislim, da je. Tiste vrste dno, ko je človek res pripravljen nekaj spremeniti.
Kaj je bilo odločilno, da ste se priključili terapevtski skupini Sanje Rozman?Spomnim se, da sem prišel tja preverit, kdo je na drugi strani. Ali je Sanja Rozman nekdo, ki živi to, kar piše v svojih knjigah, ali bom srečal samo še enega ''bleferja''. Potreboval sem nekoga, ki mi bo znal pomagati. To pa je danes redkost, sploh na področju seksualne zasvojenosti. Po pogovoru z njo sem vedel, da sem na pravem mestu.
Kako ste šli skozi abstinenčno krizo?Abstinenca je pogoj za kar koli. Težava je v tem, da moraš abstinirati od vsega, kar spreminja stanje zavesti, naj bodo to mamila, odnosi, hrana, sanjarjenje, seks … Abstinenca je pogoj, da se zdravljenje sploh lahko začne. Vse zasvojenosti služijo le eni stvari, uravnavanju čustvenega življenja. Pravzaprav preprečujejo, da bi potlačene čustvene vsebine prišle na dan. Ko začneš abstinirati, so čustvene in telesne reakcije lahko zelo hude. Važno je, da se ne vedeš po starih, ustaljenih zasvojenskih vzorcih. Zasvojenost ti dopušča zelo ozek izbor. Vedno delaš ene in iste stvari, kljub temu da so napačne, drugih možnosti sploh ne vidiš. Ali pa so popolnoma nezanimive, ker niso zadosti razburljive, tvegane. Sam sem med zdravljenjem popolnoma spremenil življenjski slog, uredil sem odnose s svojo hčerko, ki sedaj živi pri meni, poskušam ustvariti odgovoren in zdrav partnerski odnos, poravnal sem svoje finančne dolgove. Ukvarjati sem se začel s kendom, eno najstarejših japonskih borilnih veščin. Bistveno je, da sem začel reševati probleme, pred katerimi sem pred zdravljenjem bežal. Danes živim popolnoma drugače.
Kaj pa strah pred tem, da bi padli v novo zasvojenost?Kdor je bil zasvojen, lahko tudi zdrave aktivnosti zlorabi na kompulziven način in postane od njih zasvojen. Moraš se sprijazniti s tem, da boš vsak dan nekaj časa namenil, sam temu pravim, duhovni higieni. Če v to spada tek, borilna veščina, branje, pisanje dnevnika, molitev, kar koli, vse je v redu, dokler to vedenje ne postane kompulzivno. Dokler lahko izbiraš, je vse v redu. In dokler česar koli ne zlorabljaš za to, da se izogneš čustvenim pritiskom in težavam, s katerimi bi se moral soočiti. To ne sme biti beg. Če ne moreš svobodno izbirati, problema nisi rešil in si še vedno zasvojen.
Kaj pa zdrsi, veliko odvisnikov preprosto ne zdrži.To se dogaja, sploh v začetnem obdobju. Določil sem si, od česa moram abstinirati, in se tega držal. Če zdrsneš nazaj v zasvojensko vedenje, se moraš čimprej ustaviti, sicer iz zdrsa nastane recidiv oziroma ponovitev bolezni. Recidiv ne pomeni, da nadaljuješ tam, kjer si nehal, ampak si spet na začetku. Večina ljudi, tudi sam sem bil med njimi, zasvojenost podcenjuje in je prepričanih, da bo ozdravela z lahkoto. A nekje globoko v sebi se zavedaš, da ne bo tako enostavno.
Zakaj velja seksualna zasvojenost za eno od težje ozdravljivih odvisnosti?Narkoman ali alkoholik postaneš v adolescenci ali še pozneje. Te zasvojenosti se razvijejo precej pozno, medtem ko se seksualna lahko začne že zelo zgodaj v otroštvu. Nekdo je lahko zasvojen s seksom, preden pride do drog ali alkohola, ker se lahko omamimo že z masturbiranjem, sanjarjenjem, gledanjem pornografije in drugimi aktivnostmi, ki jih mladostniki preizkušajo, posebno če so bili spolno zlorabljeni. Druga težava je v tem, da ni nobenih kemikalij, ni nobenega vnosa snovi, kot recimo pri alkoholu, kjer je enostavno določiti, od česa moramo abstinirati. Pri seksualni zasvojenosti pa zalogo droge nosiš neprestano v sebi, in sicer naravno, v obliki peptidov, kot so endorfini, ki upravljajo elektrokemične interakcije v naših možganih. Molekularna zgradba peptidov je podobna zgradbi opijatov, kot je morfij, le da so prvi velikokrat močnejši.
Kaj se pravzaprav zgodi, ko se človek iz hedonista spremeni v sužnja?Po zadnjih statistikah okrog 72 % ljudi (podatkov za Slovenijo ni, op. p.), ki so zasvojeni s seksom, razmišlja o samomoru, ker postanejo posledice njihovega vedenja nevzdržne. Ko ljudem poveš ta podatek, jim stavek: "če že moram biti s čim zasvojen, potem sem še najraje s seksom", ni več tako smešen. To je zame najbolj beden vic, kar jih je. Ljudje, ki se borijo s seksualno zasvojenostjo, razmišljajo, ali bi preživeli še en dan ali ne. Ker ne morejo nehati! Zato sem se tudi odločil, da prevedem to knjigo. Zasvojeni s seksom so prepričani, da so edini, ki imajo to težavo. To je grozljiv občutek, počutiš se kot izobčenec, drugačen, in razumljivo je, da ljudje začnejo razmišljati o skrajnem izhodu, ki pa ni rešitev. Drugi razlog, zakaj sem se lotil prevoda, je ta, da se knjiga postavi na knjižne police kot protiutež vsemu temu, kar se dogaja okrog nas.
Smo podrli vse tabuje, tudi seksualnega?Prekoračili smo vse meje zdrave pameti. Otrok nima izbire, vpija pač vse, kar je polepljeno okrog nas, da ne govorim o televiziji. Že na bencinskih črpalkah najdete kup pornografskih filmov in revij, prav pred otrokovimi očmi. Otrok si tega ni izbral, iz lastnih izkušenj pa vem, kakšne so posledice. Morda je estetsko, lepo, ampak oprostite, otrok si tega ni izbral in tako močnim energijam, kot je seksualna, preprosto ni kos. Naj najprej dozori in si izbere, kaj bo počel, naj bo to njegova odločitev. Dokler pa otrok nima izbire, je to zame posilstvo oziroma spolna zloraba. Da ne govorimo o internetu, kjer ima pravzaprav vsak dostop do pornografskih strani. Do seksa se obnašamo potrošniško, šokiran sem, kaj se dogaja. Vprašanje, koliko seksa je normalno, je nesmiselno, ker ljudje nismo enaki. Enemu je normalno enkrat na dan, drugemu enkrat na mesec. Kdo ima bolj prav? V knjigi, ki sem jo prevedel, bo v predgovoru, ki ga bo napisala Sanja Rozman, tudi moj življenjepis, da ne bo knjiga izzvenela, kot da se to dogaja le 'omejenim' Američanom, mi Slovenci pa tega problema nimamo. Imamo ga.
Ste skozi prevod knjige, ki govori tudi o vaših težavah, podoživljali svoje travme?Knjiga je napisana tako, da te pelje od rojstva do konca življenja. Skozi vse stopnje zasvojenosti in skozi pomembno poglavje o zlorabi. Opisuje, kakšne so posledice telesne, spolne in čustvene zlorabe ter kako človek postane zasvojen s seksualnostjo. Ko sem prevajal knjigo, sem šel sam še enkrat skozi ves proces. Pri prevajanju se nisem mogel izogniti niti enemu samemu stavku, tako sem se moral kdaj ustaviti za mesec, da sem kako stvar predelal do konca. Ničesar nisem mogel skriti pred seboj. S prevajanjem sem najbolj pomagal sebi. Verjamem, da bo moja izkušnja ljudem v stiski resnično pomagala.
Ali imamo Slovenci po vašem predsodke pri vključevanju v različne oblike skupinske pomoči. Veliko ljudi se boji predvsem premajhne anonimnosti.Slovenija je malo večja vas, drži. V skupini Sanje Rozman imamo etični kodeks, ki nas zavezuje k molčečnosti. V skupini za zasvojene s seksualnostjo bo enako. Pripomba zasvojenih v knjigi je, da so se prej skrivali, ker so bili zasvojeni in so se svojega vedenja sramovali. Potem pa so se skrivali, ker so se zdravili. Žalostno je, da je zasvojensko vedenje družbeno bolj sprejemljivo kot pa zdravljenje. Moški, ki ima več žensk na dan, je skoraj 'narodni heroj'. Nihče pa ne pozna ozadja. Ko zasvojeni reče, šel sem se zdravit, ker imam težave na področju seksualnosti, ne morem nehati, s tem sem zasvojen, naleti na nerazumevanje in posmeh celo v strokovnih krogih, ker ljudem na splošno ni jasno, kako lahko nekdo izgubi nadzor na področju spolnosti in jih že sama ta misel ogroža.
Zasvojenost je bolezen, ki se jo da pozdraviti. Kaj mora človek narediti?Vsekakor mora zasvojeni poiskati pomoč. Človek se mora ustaviti, da spet najde stik s sabo, za to pa potrebuje pomoč. Zasvojeni s seksualnostjo niso slabiči, izprijenci ali ljudje s šibkim karakterjem. Zboleli so za hudo nevarno boleznijo, ki pa je ozdravljiva. Razumeti moramo, da ne gre za seks. Gre za uravnavanje čustvenega življenja. Zasvojeni mora najprej ozdraveti, potem pa sam najde tisto, kar je zanj dobro, zdravo in prijetno. Pravzaprav šele takrat začne resnično živeti.
Kaj je seksualna zasvojenost?Ljudje večinoma mislijo, da gre pri seksualni zasvojenosti za seks. Toda seks pri seksualni zasvojenosti ni izraz ljubezni ali želje, temveč je samo sredstvo, s katerim poskušamo potolažiti temeljne občutke osamljenosti in zapuščenosti. Zasvojeni globoko v sebi verjamejo, da niso dovolj dobri, zato spolnost uporabljajo kot zdravilo za tesnobo ali bolečino, zdravilo za družinske in življenjske težave ali kot uspavalo. Tu ni prostora za ljubezen.
VZORCI NEMOČI - 11 vedenjskih tipovPatrick Carnes loči pri zasvojenih s seksualnostjo 11 vedenjskih tipov, vendar gre pri vedenju zasvojenih običajno za kombinacijo več različnih vzorcev.
1. SANJARJENJE O SEKSU (FANTAZIJSKI SEKS)
2. SEKSUALNI LOV
3. ANONIMNI SEKS
4. PLAČEVANJE ZA SEKS
5. TRGOVANJE S SEKSOM
6. VOAJERIZEM IN PORNOGRAFIJA
7. EKSHIBICIONIZEM
8. SPOLNO NADLEGOVANJE IN NASILJE
9. ZADAJANJE IN PREJEMANJE BOLEČINE
10. SEKS S PREDMETI
11. SEKS Z OTROKI
Nekatere naštete aktivnosti veljajo za normalne (sanjarjenje in masturbiranje), nekatere pa so v vsakem primeru škodljive in celo kaznive. Če ste se prepoznali v katerem od vedenjskih tipov, še ni nujno, da ste zasvojeni. Zasvojeni ste, če želite prekiniti neko seksualno aktivnost, pa tega ne morete.